So čebelarji ponovno stopili na pionirska pota?

Davnega leta 1781 so čebelarji ustanovili prvo organizirano društvo na slovenskih tleh. In s tem pokazali daljnovidnost, saj samo, če si organiziran, se pogovarjaš in dogovarjaš, če včasih pristaneš tudi na kompromise, se zavedaš, kaj je solidarnost, boš kot majhen proizvajalec lahko obstal in se razvijal. Slovenski čebelarji to tradicijo nadaljujejo tudi v samostojni Sloveniji in so uspešni. Mnogi jih zato cenimo in želimo, da bi bili še komu za vzor. Ne pa vsi, saj smo kot narod poznani po nevoščljivosti in to karakterno lastnost moramo čimprej spremeniti.

(slikovni vir: www.czs.si)

Čebelarjem življenje ni enostavno. Čebela je namreč dobra in hkrati zelo občutljiva prijateljica. Ne oprosti napak v tehnologiji, ne preživi onesnaženja okolja, bojevati se mora z novimi virusnimi boleznimi in s paraziti. Čebelar ji pogosto ne more v celoti pomagati, saj je farmacevtska industrija čebele pustila na cedilu. Tukaj ni pričakovati velikih zaslužkov, zato ne razvijajo novih in učinkovitih zdravil, ki bi čebelam pomagala v borbi proti njihovim boleznim.

Lani pa so bili slovenski čebelarji ponovno vizionarji. Razumeli in podprli so razmišljanje, da je potrošnik kralj. Da ga je potrebno varovati, spoštovati in tudi razvajati. V borbi proti čebeljim parazitom je bila na razpolago kemična substanca (organofosforni strup, ki je v kmetijstvu zaradi škodljivosti prepovedan že desetletje) ali pa bolj prijazna zdravila, ki pa so manj učinkovita (zato je potrebno mnogo več strokovnega znanja, več tehnoloških ukrepov...). In odločitev pri državnem programu je bila, da se krene po težji poti. Zato slovenski med ne bo poznan po tem, da vsebuje strup v sicer dovoljeni koncentraciji. To je pomembno, saj se strokovna spoznanja, kaj je dovoljena in kaj presežena koncentracija, lahko z leti spreminjajo. Pa tudi kupci medu zahtevamo živilo, ki je znano po svojih zdravilnih učinkih in želimo, da je brez takšnih in drugačnih dodatkov.

Nordijska hoja kot izziv

Pomurje že nekaj časa slovi tudi po NORDIJSKI HOJI. Del Centra za zdravje in razvoj M.Sobota, ki širi idejo zdravega načina življenja, ni pa zaposlenim nerodno poseči tudi v takšne sfere, kot je poslovno povezovanje kmetij, je Center za nordijsko hojo. Zagnane posameznice in posamezniki (da izpostavim Tatjano Buzeti in Mojco Makovec) so uspeli v okolje, ki nove ideje sprejema zelo previdno, pripeljati nov, nekonvencionalni način razmišljanja.

Zato po pomurskih poljih, travnikih, gozdovih... lahko srečate vedno več nasmejanih ljudi, ki bolj ali manj posrečeno pri hoji uporabljajo vse štiri okončine. Nekateri so že izgrajeni profesionalci, se pa  najde tudi kdo, ki se je odločil, da mu nordijska ni pri srcu in raziskuje lasten stil hoje, kar je seveda povsem sprejemljivo ter tudi vredno spoštovanja.

Za nordijsko hojo velja, da je bila v začetku razvita kot tek na smučeh brez snega in smuči, se pa nato hitro osamosvojila in krenila na osvajalski pohod po Evropi in širše. Je priljubljena, saj obremeni do 90% telesnih mišic in omogoči do 40% večjo porabo kalorij kot navadna hitra hoja. In ob dejstvu, da nas večina Evropejcev ima prekomerno telesno težo je pomemben podatek, da pretirano ne obremenjuje kolenskih in kolčnih sklepov. Omogoči pa delo rok in ramenskega obroča.

In sem pred štirimi tedni poskusil. Ni bilo velikih pričakovanj, bolj radovednost. Sedaj pa sem skoraj presenečen, da me navdušila. Všeč mi je več stvari. Ni potrebno mnogo opreme, v bistvu samo palice in udobni čevlji. Korak je dolg in hiter, zato se kilometri  kar seštevajo. Pri hoji lahko opazuješ naravo, ki je v Sloveniji lepa in raznolika. Ni čutiti pretiranega telesnega napora, pa hkrati veš, da si za zdravje naredil nekaj koristnega. In med hojo se lahko pogovarjaš.

Torej je mnogo razlogov, da Klub pomurskih poslancev v sodelovanju s Centrom za zdravje in razvoj organizira akcijo "Nordijska hoja s pomurskimi poslanci" (več na http://czr.si/novice.aspx). Za promocija zdravega načina življenja moramo namreč narediti več (in seveda tudi za promocijo Pomurja). Ne čakati, da bodo aktivni drugi ali pa država. Vsak, pa čeprav še tako majhen prispevek je koristen.

Kako se zakoni ne smejo uporabljati

V Sobotni prilogi časopisa Večer (3.3.2012) je bil objavljen intervju s sodnikom dr. Boštjanom M. Zupančičem s pomenljivim naslovom "Če norci uporabljajo zakon". Predvidevam, da je naslov posledica primera družine iz Litije, ki je zaradi neplačila stroškov komunalnega podjetja v višini 124 evrov ostala brez doma. In da v tem trenutku samo na okrajnem sodišču v Ljubljani teče še 67 podobnih postopkov.

(slikovni vir: radioaktual)

Evropski sodnik Zupančič se je do takšnega obnašanja sodišč in sodnikov opredelil: "da gre v teh primerih za neverjeten mehaničen pravni formalizem, kjer sodniki ne odločajo po zdravi pameti v kontekstu vsakega primera posebej, ampak mehanično vlečejo sklepe iz neke fiktivne enačbe". Imamo pa primere tistih, ki dolgujejo precej več in zaradi katerih marsikdo od zaskrbljenih ne bo mogel plačati računov, se prosto sprehajajo po Sloveniji in svetu ter uživajo sadove nemoralnih dejanj. Dr. Zupačič je v intervjuju celo opozoril, da državljani nimamo več pravnega varstva, da se nam lahko zgodi karkoli, da nam plenijo posestva, ker je poštar narobe odložil pismo s sodnije, pa ga nismo videli in smo postali predmet fikcije.

Zato lahko ugotovimo, da je stanje resno. Mogoče se ne upošteva namen zakonov, ampak je prevladala "robotska" logika. Ali pa ima zakonodaja pomembno napaka. Potrebno se je opredeliti. Zato z zanimanjem pričakujem odgovor ministra Pličaniča na poslansko vprašanje, ki sem mu ga včeraj postavil o omenjeni problematiki.

Zadruge, težava ali rešitev?

Ob pomembni obletnici (140 let zadružništva v Sloveniji) in dejstvu, da je letošnje leto "Mednarodno leto zadružništva", kar so razglasili Združeni narodi, je čas za kratek razmislek o vlogi zadrug. Poznan je podatek, da je na zemeljski obli 1,1 milijarda članov takšnih in drugačnih zadrug, ki zaposlujejo približno 100 milijonov zemljanov. In da so vrednote zadružništva solidarnost, soodločanje in tudi neka oblika družbene odgovornosti.

Zadruge in naša proizvodnja hrane

Splošno je sprejeto dejstvo, da dobro črpanje evropskih sredstev in primerljiva zakonodaja nista zadosten pogoj za obstoj in razvoj kmetijstva. Tudi delovanje strokovnih in svetovalnih službe, ki jih država v izdatni meri financira, nista omogočila preboja. Zato se sedaj center opazovanja preusmerja v poslovno organiziranost kmetijstva in ponuja odgovor, da je poslovna nepovezanost kmetij (po podatkih ZZS je članov zadrug 16.000, kmetijskih gospodarstev v državi pa 74.000) in nesodelovanje posameznih zadrug razlog za nezadosten napredek v kmetijstvu. In s to trditvijo se je enostavno strinjati. Pa čeprav so prisotni tudi drugačni argumenti. Imamo poslovno uspešne zadruge. Skupna realizacija je 700 milijonov evrov. Pri zadrugah ni primerov "tajkunskih" zgodb in s tem povezanih izčrpavanj ter uničevanj gospodarskih družb. Zadruge so največji lastnik živilsko predelovalne industrije in v tem času potekajo aktivnosti za večinsko lastništvo v največji mlekarni. In so lastnik banke, ki pomembno financira proizvodnjo v kmetijstvo. So pa še drugačne zgodbe: vloga zadrug pri zaprtju proizvodnje sladkorja, razprodaja lastniških deležev... Torej, slika ni črno bela, temveč je siva.

Lahko pa pride do pomembnega izboljšanja

Kriza je prisotna in ljudje se več ne počutijo zadosti varne. Torej je nuja, da se povezujejo, tudi v zadruge. S tem bo njihova bodočnost bolj predvidljiva, stopnja varnosti pa večja in z malo sreče se bomo celo naučili, kaj pomeni beseda lojalnost. Posamezne zadruge pa se morajo prav tako združiti, drugače bodo izgubile konkurenčni boj. In se ves čas zavedati, da niso samo gospodarske družbe, temveč zanje veljajo zadružna načela. Združene bodo imele pomembno večjo nabavno moč, kar za kmetijski sektor pomeni nekaj desetin milijonov nižje nabavne vrednosti kmetijskega repromateriala. Še večji uspeh pa lahko dosežejo pri skupni prodaji kmetijskih proizvodov. In korist od tega bo imel njihov lastnik, torej kmetica in kmet. V sedanjem trenutku ni več smiselno iskati razlogov, zakaj ta proces ni bil bolj uspešen v preteklih letih (pretiran individualizem kot naša karakterna lastnost, strah za vodstvene položaje...), temveč uporabiti vzvode, da bodo vsaj sedaj hitri koraki v pravo smer. Država nima dosti pristojnosti. Lahko osvešča kmetijski prostor, da je povezovanje pogoj za preživetje in posamezne razpise prilagodi cilju večjega povezovanje ter še enkrat pregleda zakonodajo s ciljem, da bo do zadružništva bolj prijazna in stimulativna. Ne sme pa imeti želje, da kadruje tam, kjer nima lastništva.

(slikovni vir: MKO)

Je promocija rib v prehrani smiselna?

Slovenija je ima v obdobju trenutne finančne perspektive, to je 2007 - 2013 v Evropskem skladu za ribištvo na razpolago 28,8 milijonov evrov. V sklad prispeva EU 75%, Slovenija pa 25% denarja. Poenostavljeno povedano je namen skupne ribiške politike pomoč ribiškemu in ribogojskemu sektorju ter promocija rib kot zelo kvalitetnega dela naše prehrane. Sam sklad je sestavljen iz petih prednostnih osi, tretja os "Ukrepi v skupnem interesu" pa vsebuje tudi ukrep "Razvoj novih trgov in promocijske kampanje", za kar je namenjeno 1,3 mio evrov sredstev. Kakor so potekala lani in se nadaljuje tudi letos, del pa bo še v leti 2013 najpomembnejša pogajanja za finančno obdobje in ukrepe v letih 2014 do 2020, tako je bilo najpomembnejše delo za trenutno finančno obdobje narejeno pred njegovim pričetkom.

Zakaj je v Sloveniji tovrstna promocija potrebna

V Sloveniji pojemo približno trikrat manj rib letno kot je povprečje EU. To je zaskrbljujoče, saj ribe veljajo za zelo kvalitetno hrano, ki mora biti del zdravih prehranskih navad. Tudi s promocijskimi aktivnostmi, kakor tudi z izobraževanjem od otroštva dalje lahko takšno neugodno stanje popravimo. Imamo pa še dodaten razlog. Ribiški sektor v Sloveniji je majhen, vendar je del naše tradicije, kulture in tudi turistične ponudbe. V preteklosti ni bil delež primerne pomoči, zato je prav, da sedaj naredimo vse, kar je v naši moči, da sektorju povrnemo ugled in pomen.

http://www.mkgp.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/946/6904/

http://www.radjemribe.si/

Ministrstvo ni operativni organ za izvajanja ukrepa promocije

Izvajanje ukrepa je ministrstvo kot organ za upravljanje preneslo na Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki je s prvimi aktivnostmi (sklep za začetek javnega naročila) pričela že 6.5.2010. Sedaj poteka intenzivna šestmesečna Nacionalna splošna promocijska akcija v vednosti 450.00 evrov brez DDV-ja, kjer je delež sofinanciranja značilen za Sklad za ribištvo (75% EU, 25% SLO). Ta akcija je bila od prvotno načrtovane na zahtevo ministrstva znižana za približno 150.000 evrov. Do konca finančnega obdobja 2013 pa država načrtuje še dve kampanji v skupni vrednosti 610.000 evrov.

(slikovni vir: www.radjemribe.si)

Zakaj ta zapis

Zadnje dveletno obdobje smo uspeli področje kmetijstva in celotne prehrane držati izven polja političnih spopadov. Tako je tudi pravilno, saj je trenutna stopnja prehranske varnosti prenizka in bo potrebno še mnogo napora, da jo izboljšamo. In upam, da besede o konstruktivnem delovanju ne bodo ponovno samo besede.